Od prvega dne so obljubljali novinarsko konferenco s predstavitvijo novih lastnikov, ciljev, vizije, plana dela itd. Od tega seveda vse do danes ni bilo še nič.

Na uvodnih sestankih so nam obljubili, da bodo klub organizacijsko dvignili na precej višji nivo in zaposlili nove kadre. Danes je stanje takšno, da je v klubskih pisarnah še manj zaposlenih kot pod vodstvom Milana Mandarića (in že takrat jih je bilo občutno premalo za klub kot je Olimpija).

Prvi greh sega še globoko v čas Mandarića, ob prvem poizkusu prevzema kluba so za trenerja uspeli ustoličiti Dina Skenderja in se s tem znebili Safeta Hadžića. Zaključek je znan, nič od prevzema in nič od (praktično že dobljenega) prvenstva.

Drugi poizkus prevzema, enaka zgodba. Adijo legenda srbskega nogometa Savo Milošević in povratek “priljubljenega” Skenderja, tokrat celo v navezi z bratom. Kljub našim opozorilom, da bo imenovanje Skenderja povzročilo vsesplošno negativo med navijači Olimpije, so se na naše mnenje požvižgali in ga imenovali. No danes vemo, da je bil imenovan zato, ker jih je on pripeljal v klub. Rezultat je znan: Več kot 300.000 € stroškov z Miloševićem in nekaj več kot 200.000 € s Skendrom.

Če je nepriljubljene trenerje potrebno dobesedno odnesti iz kluba, je pri priljubljenih obratno. Legenda evropskega nogometa, Veliki Žuti, je letel čez noč. O tem so do zadnjega trenutka lagali tako navijačem kot zaposlenim v klubu. To, da legenda svetovnega nogometa odkrito ljubi Olimpijo novemu vodstvu ne pomeni nič. 

Po odpustitvi so ga želeli na grd način očrniti z medijskim pogromom. Eden od očitkov je bilo igranje pokra pozno v noč. Njegova trenerska zamenjava je znan kockar, ki ga je Udinese odpustil prav iz tega razloga.

Po odpustitvi so igralci trenirali brez strokovnega štaba. Nekaj dni pred prvo evropsko tekmo!

Že v času dela ni imel primerne podpore v vodstvu kluba. Igralcev (z redkimi izjemami) ni izbiral sam, ampak mu je uprava vozila nižjeligaške “okrepitve”, nevredne imena Olimpija.

Na račun drugorazrednih igralcev, večinoma hrvaškega porekla, so v drugem planu pristali domači žabarji in drugi z zelenim srcem, nekateri so morali tudi zapustiti klub. Lagali in zavajali so glede bivšega kapetana in igralca, ki si ga lahko vsak klub samo želi v svojih vrstah. Enega in edinega: Nejca Vidmarja. Degradiran je bil brez pravih razlogov. Prav tako je svojo zgodbo pri Olimpiji klavrno končal Tomislav Tomič, odšel je Nik Kapun, nič dobrega se ne piše tudi Delamei Mlinarju in Maticu Finku.

Igralci so se po zamujenem letu kar 17 ur vračali iz Luxemburga – na koncu so odšli z busom, iz Romunije pa so se vrnili z redno letalsko linijo. Brez zapletov ni šlo, letalo je imelo zamudo, igralci pa so spali kar na letališču.

Odnosi z javnostjo, promocije tekem in pojavljanje na družbenih omrežjih so v zadnjem času na katastrofalnem ali celo ničnem nivoju.

Zaradi stalne menjave ponudnikov vstopnic (neporavnane obveznosti) je režim prodaje nejasen, zgodi pa se tudi, da karte v prodajo stopijo dan pred tekmo. Poleg tega je klub povišal cene vstopnic, storitev oziroma ponudba na stadionu pa ostaja enaka točki nič.