Pred kratkim je svojo igralsko kariero zaključil Boban Jović. Človek, ki je v času igranja v Ljubljani, Olimpiji dal vse tisto, kar nogometaša z velikimi črkami zapiše v navijaške spomine: borbenost, pripadnost in srce.
Boban je z odnosom do dresa ter navijačev brez pomislekov upravičeval svoj naziv “zmajevo srce” in s ponosom lahko rečemo, da je temu tako še danes.
Na zadnji tekmi v Stožicah nas je obiskal na Severu. Z nami je spregovoril o spominih na obdobje v zeleno-belem dresu in o vsem, kar je doživel z navijači Olimpije. Več o tem si lahko preberete v spodnjem intervjuju:
Pred kratkim je svojo igralsko kariero zaključil Boban Jović. Človek, ki je v času igranja v Ljubljani, Olimpiji dal vse tisto, kar nogometaša z velikimi črkami zapiše v navijaške spomine: borbenost, pripadnost in srce.
Boban je z odnosom do dresa ter navijačev brez pomislekov upravičeval svoj naziv “zmajevo srce” in s ponosom lahko rečemo, da je temu tako še danes.
Na zadnji tekmi v Stožicah nas je obiskal na Severu. Z nami je spregovoril o spominih na obdobje v zeleno-belem dresu in o vsem, kar je doživel z navijači Olimpije. Več o tem si lahko preberete v spodnjem intervjuju:
V Olimpiji si prebil velik del svoje karierne poti. Kakšni spomini te vežejo na obdobje, odigrano v Ljubljani?
“V 4. letniku srednje šole sem prejel klic športnega direktorja Simona Sešlarja, ki mi je predstavil ponudbo Olimpije. Meni je to delovalo kot nerealen scenarij, glede na to, da sem bil takrat še član mladinske ekipe Aluminija, ki je v članski drugi ligi odigral le 10-15 tekem. Takoj ob podpisu pogodbe sem bil del prve ekipe Olimpije, ki je bila prepolna izkušenih igralcev.
Tako se je začela moja zgodba, ki je bila podprta z ogromno sreče, da sem že pri 18 letih začel igrati za Olimpijo in nisem niti sanjal o tem, da se bo moja zgodba v Olimpiji iztekla na takšen način. Nato sem igral konstantno do svojega odhoda v tujino. Spominjam se pa vsega: debija, prvega gola, številnih tekem, gola na derbiju, evropskih tekem,…”
V tem času si se s svojo predanostjo na igrišču in spoštljivostjo ob njem, zapisal v srca ljubljanskih navijačev. Čast, ki ne doleti ravno vsakogar. Kako bi opisal svoje izkušnje z navijači Olimpije?
“Spontano se je začel ta spoštljiv medsebojni odnos. Pripomoglo je sigurno to, da sem v prvi ligi z Olimpijo doživel vse in posledično je sledil moj vzpon in vzpon kluba, ki se je pobiral po težkih letih, ko ni igral v prvi ligi. Navijači so se navezali na mene, ker sem dolgo časa igral za Olimpijo in tako smo vzpostavili ta odnos. Pripadam neki generaciji navijačev, ki so cenili moj prispevek v teh letih. Sem se pa učil od izkušenih igralcev, kako so se obnašali do navijačev in kluba. Te izkušnje so neprecenljive. Kot 18-letnik sem lahko gledal in igral s Cimerotičem v njegovem še pravem sijaju, vemo pa kaj je predstavljal Cime Olimpiji po povratku v prvo ligo.”
V času modernega nogometa, ko se igralci, trenerji in uprave menjajo kot za stavo, je prava redkost iskrena povezanost med navijaško skupnostjo in igralci. Kako ti gledaš na to in kakšen odnos nogometašev z navijači zagovarjaš?
“Profesionalni nogomet je surov in ne gre kriviti samo igralce, da niso vezani na klube. Klubi so neusmiljeni in hitro pride do sprememb. Najlažje je, kadar imaš klub, ki želi narediti vse na relaciji navijači – klub. Potem se počutis tudi ti del tega. Jaz sem bil mlad igralec, ki je doživljal obdobje v Olimpiji z veliko emocije. Razumem, da je navijačem težko prepoznati igralce, ki imajo iskreno namero, ker potem podpišejo za rivala ali podobno. Lahko govorim v svojem imenu in še enkrat stojim za vsem, kar sem pokazal in izgovoril v svojem in Olimpijinem imenu.”
Navijaška skupina Green Dragons ti je leta 2011 podelila naziv “zmajevo srce”. Nagrado, namenjeno igralcem, ki s svojo borbenostjo, srčnostjo in odnosom do navijačev predstavljajo t.i. “navijaški ideal”. Kakšni so bili občutki ob tem, kako se danes spominjaš vsega skupaj?
“Vem, da je potekalo glasovanje navijačev leta 2011 za izbor “zmajevo srce”. Nisem pričakoval te nagrade, ker je Dare Vršič igral nerealno dober nogomet, ampak so navijači Olimpije prepoznali v meni nekaj več. Poleg kvalitete, ki jo moraš imeti za igranje v Olimpiji, moraš poskrbeti tudi za obnašanje in odnos do ljudi, ki jih predstavljaš in te spremljajo na tribuni, pred televizijo, v tujini, itd. Ta nagrada je nekaj, česar ti nihče ne more vzeti, lahko si jo pa sam izničiš z nadaljnimi postopki v življenju. Je lepa in velika odgovornost za mene še danes.”
V zeleno-belem dresu si odigral veliko derbijev in drugih večjih tekem, kjer ni bilo pestro le na igrišču, ampak tudi na tribunah. Katere so se ti po vzdušju najbolj vtisnile v spomin?
“Jaz sem oboževal, kadar je bilo veliko navijačev Olimpije v gosteh. Meni osebno sta ostali najbolj v spominu gostovanji na Dunaju in v Mariboru, ker sem tam dosegel pomembne gole in preko svoje osebne plati doživel ti dve tekmi. Verjetno bo kakšen drugi igralec govoril o drugih tekmah. Sem pa doživel veliko dobrih navijaških tekem v evropskih tekmovanjih, proti Mariboru, otvoritev Stožic,…”
V letih igranja za Olimpijo si se lahko prepričal, da je podpora Dragonsov klubu vedno prisotna, kjerkoli igra. Katera navijaška pesem ti je najljubša?
“Veliki in večji klubi se razlikujejo od ostalih izključno po navijaški bazi. Jaz osebno, če bi bil funkcionar, bi delal vse v smeri, da širim navijaško bazo. Prepričan sem, da se Olimpije po izločitvi iz prve lige danes nebi več nihče spominjal. V življenje jo je vrnila zgodovina, navijači in ljudje, ki so doživeli veličino Olimpije. Najljubša pesem: Olimpija iz Ljubljane, Sever vedno je s teboj,…BREZ KONKURENCE!”
Bi morda izpostavil še kakšnega soigralca iz vrst Olimpije, ki te je posebej navdušil s svojim odnosom do klubskega dresa?
“Ne želim izpostavljati nikogar, ker ne želim po nepotrebnem nekomu dajati odgovornosti. Tribuni ne moreš lagati. Če pripadaš enemu klubu, se tako obnašaš v času igranja in tudi v prihodnosti. Ne moreš pripadati klubu samo zaradi trenutne popularnosti in vzklikov s tribun. Smo pa igralci in vsi ostali v nogometu zelo minljivi in je potem težko ohraniti enako dozo pripadnosti. Jaz sem pripadal Olimpiji enako v času igranja in tako je tudi danes, ko nisem več del kluba.”
V Olimpiji si prebil velik del svoje karierne poti. Kakšni spomini te vežejo na obdobje, odigrano v Ljubljani?
“V 4. letniku srednje šole sem prejel klic športnega direktorja Simona Sešlarja, ki mi je predstavil ponudbo Olimpije. Meni je to delovalo kot nerealen scenarij, glede na to, da sem bil takrat še član mladinske ekipe Aluminija, ki je v članski drugi ligi odigral le 10-15 tekem. Takoj ob podpisu pogodbe sem bil del prve ekipe Olimpije, ki je bila prepolna izkušenih igralcev.
Tako se je začela moja zgodba, ki je bila podprta z ogromno sreče, da sem že pri 18 letih začel igrati za Olimpijo in nisem niti sanjal o tem, da se bo moja zgodba v Olimpiji iztekla na takšen način. Nato sem igral konstantno do svojega odhoda v tujino. Spominjam se pa vsega: debija, prvega gola, številnih tekem, gola na derbiju, evropskih tekem,…”
V tem času si se s svojo predanostjo na igrišču in spoštljivostjo ob njem, zapisal v srca ljubljanskih navijačev. Čast, ki ne doleti ravno vsakogar. Kako bi opisal svoje izkušnje z navijači Olimpije?
“Spontano se je začel ta spoštljiv medsebojni odnos. Pripomoglo je sigurno to, da sem v prvi ligi z Olimpijo doživel vse in posledično je sledil moj vzpon in vzpon kluba, ki se je pobiral po težkih letih, ko ni igral v prvi ligi. Navijači so se navezali na mene, ker sem dolgo časa igral za Olimpijo in tako smo vzpostavili ta odnos. Pripadam neki generaciji navijačev, ki so cenili moj prispevek v teh letih. Sem se pa učil od izkušenih igralcev, kako so se obnašali do navijačev in kluba. Te izkušnje so neprecenljive. Kot 18-letnik sem lahko gledal in igral s Cimerotičem v njegovem še pravem sijaju, vemo pa kaj je predstavljal Cime Olimpiji po povratku v prvo ligo.”
V času modernega nogometa, ko se igralci, trenerji in uprave menjajo kot za stavo, je prava redkost iskrena povezanost med navijaško skupnostjo in igralci. Kako ti gledaš na to in kakšen odnos nogometašev z navijači zagovarjaš?
“Profesionalni nogomet je surov in ne gre kriviti samo igralce, da niso vezani na klube. Klubi so neusmiljeni in hitro pride do sprememb. Najlažje je, kadar imaš klub, ki želi narediti vse na relaciji navijači – klub. Potem se počutis tudi ti del tega. Jaz sem bil mlad igralec, ki je doživljal obdobje v Olimpiji z veliko emocije. Razumem, da je navijačem težko prepoznati igralce, ki imajo iskreno namero, ker potem podpišejo za rivala ali podobno. Lahko govorim v svojem imenu in še enkrat stojim za vsem, kar sem pokazal in izgovoril v svojem in Olimpijinem imenu.”
Navijaška skupina Green Dragons ti je leta 2011 podelila naziv “zmajevo srce”. Nagrado, namenjeno igralcem, ki s svojo borbenostjo, srčnostjo in odnosom do navijačev predstavljajo t.i. “navijaški ideal”. Kakšni so bili občutki ob tem, kako se danes spominjaš vsega skupaj?
“Vem, da je potekalo glasovanje navijačev leta 2011 za izbor “zmajevo srce”. Nisem pričakoval te nagrade, ker je Dare Vršič igral nerealno dober nogomet, ampak so navijači Olimpije prepoznali v meni nekaj več. Poleg kvalitete, ki jo moraš imeti za igranje v Olimpiji, moraš poskrbeti tudi za obnašanje in odnos do ljudi, ki jih predstavljaš in te spremljajo na tribuni, pred televizijo, v tujini, itd. Ta nagrada je nekaj, česar ti nihče ne more vzeti, lahko si jo pa sam izničiš z nadaljnimi postopki v življenju. Je lepa in velika odgovornost za mene še danes.”
V zeleno-belem dresu si odigral veliko derbijev in drugih večjih tekem, kjer ni bilo pestro le na igrišču, ampak tudi na tribunah. Katere so se ti po vzdušju najbolj vtisnile v spomin?
“Jaz sem oboževal, kadar je bilo veliko navijačev Olimpije v gosteh. Meni osebno sta ostali najbolj v spominu gostovanji na Dunaju in v Mariboru, ker sem tam dosegel pomembne gole in preko svoje osebne plati doživel ti dve tekmi. Verjetno bo kakšen drugi igralec govoril o drugih tekmah. Sem pa doživel veliko dobrih navijaških tekem v evropskih tekmovanjih, proti Mariboru, otvoritev Stožic,…”
V letih igranja za Olimpijo si se lahko prepričal, da je podpora Dragonsov klubu vedno prisotna, kjerkoli igra. Katera navijaška pesem ti je najljubša?
“Veliki in večji klubi se razlikujejo od ostalih izključno po navijaški bazi. Jaz osebno, če bi bil funkcionar, bi delal vse v smeri, da širim navijaško bazo. Prepričan sem, da se Olimpije po izločitvi iz prve lige danes nebi več nihče spominjal. V življenje jo je vrnila zgodovina, navijači in ljudje, ki so doživeli veličino Olimpije. Najljubša pesem: Olimpija iz Ljubljane, Sever vedno je s teboj,…BREZ KONKURENCE!”
Bi morda izpostavil še kakšnega soigralca iz vrst Olimpije, ki te je posebej navdušil s svojim odnosom do klubskega dresa?
“Ne želim izpostavljati nikogar, ker ne želim po nepotrebnem nekomu dajati odgovornosti. Tribuni ne moreš lagati. Če pripadaš enemu klubu, se tako obnašaš v času igranja in tudi v prihodnosti. Ne moreš pripadati klubu samo zaradi trenutne popularnosti in vzklikov s tribun. Smo pa igralci in vsi ostali v nogometu zelo minljivi in je potem težko ohraniti enako dozo pripadnosti. Jaz sem pripadal Olimpiji enako v času igranja in tako je tudi danes, ko nisem več del kluba.”
