V prvi polovici osemdesetih je v Ljubljani na področju navijaštva zavladalo nekakšno zatišje, le tega pa je prekinila odlična serija Nogometnega kluba Olimpija, ki se je po nekaj letih zopet boril za uvrstitev v prvo zvezno ligo.

Skandiranje in ploskanje se je na štadionu za Bežigradom pojavljalo že od leta 1986 naprej, za našo prvo tekmo pa štejemo srečanje proti Prištini jeseni leta 1988, ko se je prvič pojavil transparent s tako lepim imenom: Green Dragons. Avtor je tudi do danes ostal neznan, verjetno pa se tudi sam ni zavedal, kaj je s tem povzročil.

Na prvih tekmah so skupino vodili še fantje iz Zasavja (Trbovlje, Zagorje), kmalu po uvrstitvi v prvo ligo pa so večino bremena na svoja pleča prevzeli Ljubljančani. Pojavljali so se vedno novi transparenti, organizirale so se podružnice (Črnuče, Bežigrad, Šiška, Vič), bližali pa so se tudi derbiji s klubi velike četverice (Crvena Zvezda, Partizan, Hajduk in Dinamo).

V tistih mesecih, ko je razpadala bivša skupna država, se nekaj časa ni vedelo, v katerem tekmovanju bo igrala Olimpija. Nastala je sicer slovenska liga, ki pa so jo sestavljali klubi, ki so bili nekaj svetlobnih let za Olimpijo. Ko se je kasneje klub le pridružil temu tekmovanju, smo tudi mi izgubili dostojnega nasprotnika na tribunah. Res, da se je nekaj fantov, ki so pred tem bili Green Dragonsi, odvojilo od skupine in so v svojih okoljih začeli organizirati lokalne navijaške skupine, vendar dokazovanje pred takimi skupinami ni bilo v našem interesu.

Več tekem in konkurenca sta nas dvignila iz pepela. Prvo omembe vredno gostovanje se je zgodilo na tekmi proti Medvodam, ko so nam igralci odstopili avtobus, sami pa so odšli na tekmo z lastnimi avtomobili. Vrhunec sezone smo dosegli legendarnega 6. maja 92 na tekmi proti Mariboru, ko se nas je zbralo za takratne razmere fenomenalnih 700, navijanje je bilo huronsko, polno domiselnih koreografij, bakljada, na koncu tekme pa še slavje na igrišču, nasprotni navijaški skupini pa smo vzeli vse transparente, ki so jih prinesli s seboj v Ljubljano.

Po poletnem mrtvilu nas je čakalo do takrat največje gostovanje slovenskih navijačev v tujino, kjer se je 150 Slovencev zelo dobro predstavilo proti takrat najboljšemu nogometnemu klubu na svetu AC Milan. Tifosi Rosseniero so bili nad nami navdušeni in so nam kljub nepomembni tekmi dva tedna kasneje vrnili obisk v podobnem številu.

Na nogomet nismo pozabili in tako smo spremljali svoj klub povsod po Sloveniji, kjerkoli je ta igral. Res da včasih samo z dvema ali tremi avti, drugič pa spet z več avtobusi, vendar smo povsod kamor smo prišli pustili določen vtis. Že na začetku slovenske lige smo kot takrat največja (in to smo še danes) in najstarejša skupina objavili, da ne bomo nikogar napadli, prav tako pa ne bomo pustili, da kdorkoli napade nas. Spoštovali vas bomo, kakor boste spoštovali nas. No, in ker so nekatere skupine črpale vso svojo energijo prav proti nam (zaradi tega, so kasneje tudi razpadle), je bilo v prvih letih na tekmah mnogo pretepov, k temu pa je, poleg rivalstva, pripomoglo tudi premajhno varovanje teh prireditev. Poleg tekem smo se Dragonsi dobivali tudi ob drugačnih priložnostih, ena takih pa je bila naša prva petletka leta 93. Premierno smo na slovenskih stadionih prižgali 103 bakle, celo tekmo glasno navijali, na koncu pa so nam igralci podarili zmago proti Muri.

Sledila so leta stagnacije in padcev. Zaradi hinavščine uprave in njihovega nedela se je zgodil tudi eno in pol letni štrajk, kjer smo na probleme kluba opozarjali na različne načine. Ob prihodu novega direktorja je za nekaj časa spet vzklilo upanje na preporod.

Naslednja nogometna sezona je z igrami Sebastjana Cimerotiča prinesla nove dimenzije v slovenski nogomet. Prvi pravi nogometni zvezdnik domačih zelenic je postal prav naš – Cime! In Olimpija je s pomočjo njegovih potez slavila jesenskega prvaka. To jesen pa se je na poti v Maribor zgodil eden največjih incidentov v zgodovini navijaštva v Sloveniji! Iz čisto nepomembnih naključij in po zaslugi nesposobnosti slovenske policije je na železniški postaji Štore v bližini Celja prišlo do vsesplošnega pretepa, kjer so ta kratko potegnili predstavniki oblasti, priprtih pa je bilo kar 74 Dragonsov. Rekord!!! To je bil zares čas vsesplošne evforije, ki je sledil zamenjavi uprave in odličnim predstavam na igriščih. Predstava na tribuni je seveda takoj ujela korak in sledili so res prelepi showi made by Green Dragons, vrhunec pa so dosegli na zadnji tekmi sezone, ko se nas je zbralo 1500 (vsi navijači niso mogli na tribuno, čeprav so odprli tudi tampon cono). Olimpija je z večnim rivalom Mariborom remizirala in tako samo za točko izgubila naslov.

Sledil je ponoven vzpon nogometne Olimpije, ki si je z finančno pomočjo opomogla in opravila nekaj nakupov igralcev. Ponoven zagon marketinga in reklame kluba je na stadion za Bežigrad pripeljalo več gledalcev in v sezoni 2002/2003 je bil za Bežigradom najboljši obisk lige, prav tako pa smo svoje oddelali Green Dragonsi. Na tekmah se nas je zbiralo od 150 naprej, sledilo je nekaj dobrih predstav proti Publikumu (450), Mariboru (600) in Kopru (300) na žalost pa vse to zaradi zakulisnih igric ni bilo dovolj za osvojitev naslova državnega prvaka. Gostovali smo po celi Sloveniji v zelo solidnih številkah (Celje, Koper, Novo Mesto in Maribor – povsod 200 in več), na ostale gostujoče tekme pa hodili vedno v cifri nad 50.

Sezono kasneje nas je 30 obiskalo Dublin razlog pa je bil predkolo pokala Uefa, žreb pa nam je za naslednjega tekmeca določil sloviti Liverpool, proti katerem smo obeležili tudi našo petnajstletnico aktivnega delovanja in navijaško povsem zasenčili 800 angleških navijačev. Nas se je zbralo nekaj čez tisoč. Na povratno tekmo se nas je odpravilo 130 vendar iz še danes nepojasnenih razlogov letalo v Trevisu ni hotelo poleteti skupaj z nami. Vseeno Olimpija v Angliji ni ostala brez podpore saj je 30 zelenih zmajev tja odpotovalo že dan pred tem.

V zadnjem času se ljubljanski šport otepa z kopico problemi in ni ga več kluba v kolektivnih športih, ki bi suvereno obvladoval svojo konkurenco. Zaradi teh težav smo se tudi Green Dragonsi znašli v nezavidljivem položaju saj splošno zanimanje za šport v Ljubljani upada. Vseeno pa nas to ne ustavlja v naših prizadevanjih kar se da bučno in inovativno pomagati Olimpiji do zmag. Tako smo tudi v situaciji, ko je bilo jasno da bo NK Olimpija odšla v nižji rang tekmovanja na naši tribuni proti Mariboru zbrali 850 navijačev, ki so celo tekmo navijali za Olimpijo, hkrati s tem pa vse skupaj popestrili tudi z lepimi koreografijami.

Ko je nogometna Olimpija končala svojo pot v Ljubljani ni bilo junaka, ki bi takrat rekel, da želi z delom in trudom zopet obuditi vseslovenski ponos. Edini, ki so bili pripravljeni ugrizniti v kislo jabolko so bili pri NK Bežigrad, kjer so zgodbo z novo Olimpijo začeli iz najnižje – pete lige.

Pot je bila težavna saj so se našli takšni in drugačni, ki v štartu niso želeli priznati moralnega nasledstva našega kluba. Prišla prijateljska tekma z Mariborom v Ljubljani, kjer se je že pred tekmo vnel pretep v lokalu Wagon pub. Zaradi presenečenja, številčne podrejenosti in pomankanja oborožitve v primerjavi z njimi lahko tri točke pripišemo našim nasportnikom. Se jim je pa vse skupaj vrnilo na samem stadionu, kjer so simulirali vdor na naš sektor, stadion pa zapustili z okrvavljenimi obrazi.

Vrhunec prve sezone smo doživeli na danes že legendarnem zelenem petku proti Belinki, ko se nas je v sektorju zbralo skoraj 600. 95 bakelj, številne koreografije, ognjemet v naši režiji in na koncu še proslava na igrišču je zares zaznamovalo slovenski nogomet v tistem letu.

Četrta, tretja in tudi druga liga se niso dosti razlikovale med seboj. Neatraktivni nasprotniki brez svojih navijačev. Omeniti velja le vsakoletna praznovanja 1. mesta in uvrstitve v višji rang tekmovanja, kjer smo se tradicionalno zbrali v večji številki.

To monotonost je prekinil pokalna tekma proti večnem tekmecu leta 2007. Nenormalni termin (sreda ob 14.00 uri) je pripomogel k temu, da nas je bilo v mestu ob Dravi samo 300. Že nekaj ur pred tekmo je prišlo do konflikta na Lentu, kjer pa se je spopad končal z prihodom policije. Tekme nismo dočakali na svojem mestu saj je policija izpraznila naš sektor.

To naše obdobje zaznamuje tudi novi instant ljubljanski nogometni klub, ki pa nikoli ni pridobil zaupanja ljudi zato se je redno dogajalo da je imela Olimpija več gledalcev na tekmi 3. lige kot samooklicani rival na evropskih tekmah. Njegova zgodba je danes skoraj zaključena.

Veliki uspehi so prišli v prvi sezoni EBEL lige katero smo sprejeli z zadržkom. Predvsem zaradi statusa avstrijskega državnega prvenstva in neenakopravnega položaja klubov, ki niso iz Avstrije. In res se je to že čez nekaj let pokazalo. V prvi sezoni smo osvojili drugo mesto, Dragonsi pa smo odlično oddelali gostovanja v Celovcu in Salzburgu kjer smo podpirali našo hokejsko Olimpijo. V drugi sezoni pa je sledilo zgodovinsko gostovanje na Jesenice, kar 320 se nas je nagnetlo na vlak in kasneje v razpadajočo dvorano, še pred pa se je na tamkajšni železniški postaji lokalni policiji malo pokazalo, kaj pomeni, ko pridejo v vas pravi navijači.

V košarki se je stagnacija nadaljevala. Ledena dvorana razen majhnih prebliskov ni prinesla napredka v košarki. Klub vse bolj tone v povprečnost, mi pa ga še vedno poizkušamo bodriti v tej težki situaciji.

vrstitev v prvo ligo je končno prinesla nekaj poživitve v delovanje naše skupine. Spet so se obetali obiski legendarnih prizorišč, ki jih tudi starejši člani niso videli že nekaj let. Prva sezona je bolj veljala kot nekakšno ogrevanje in privajanje na najvišji rang tekmovanja, tudi zato, ker je v tistem času Olimpija še domovala na atletskem ŽAK-u, kjer nekih možnosti za navijaške presežke ni bilo. Je pa zato veliko obetalo prvo gostovanje v Maribor, vendar je bil lepo napolnjen vlak na Teznem iz neznanega razloga obrnjen. Uradno poročilo je bilo, da smo uničevali lasten vlak, vendar je že en kratek sprehod s kamero v roki čez vlak dokazal nasprotno. Očitno bi bili na tem gostovanju predobri.

Drugo sezono v prvi ligi, torej 2010/2011, pa je zaznamoval eden večjih mejnikov naše skupine in tudi ljubljanskega (da ne rečemo kar slovenskega) nogometa na sploh. Končno smo dobili nov stadion! Že na otvoritveni tekmi s Koprom smo lepo napolnili naše novo domovanje, Sever, dobre predstave pa smo nadaljevali tudi proti manjšim klubom. Predvsem pa sta nov razpon naše skupine pokazala oba domača derbija, kjer smo se končno lahko izkazali v polni moči. Še pred otvoritvijo novega stadiona pa smo po dolgih letih nastopili tudi v evropskih tekmovanjih. No, glede na to, da je bil naš prvi in edini nasprotnik Široki Brijeg neke Evrope nismo doživeli, smo pa zato imeli zabavno “evropsko” gostovanje v Hercegovino, kamor se je odpravil en bus Dragonsov. V tej sezoni je bilo tudi nekaj trenj z upravo kluba, posledično smo se nekaj tekem udeležili neorganizirano na glavni tribuni, vendar je bil povratek na Sever hiter.

Tretja sezona v prvi nogometni ligi se je začela s 100-letko nogometa v Ljubljani in obračunom s Partizanom, kjer smo lepo napolnili Sever. Evrope smo tokrat videli nekaj več, začeli smo ponovno s Širokim Brijegom, tokrat se nas je na pot podalo nekaj več kot lepo prej, različne odprave pa so dan prej obiskale tudi različne predele te zelo zanimive države. Sledilo pa je najbolj množično nogometno evropsko gostovanje, na Dunaj. Že jutranja ekipa je podrla vse rekorde, končna številka na tribuni pa se je ustavila nekje pri 250, navijanje pa huronsko kot, da nas je vsaj še enkrat več. Odlični pa so bili tudi derbiji. Na gostovanju je 400 zmajev lepo napolnilo gostujoči sektor, na zadnjem domačem derbiju pa se je podrlo rekord Severa, kar 1200 Dragonsov je podpiralo svoj klub!

V četrti sezoni v prvi nogometni ligi smo izvedli nekaj norih gostovanj. Bili smo v Luksemburgu, nato pa izpadli proti Tromsoju. Po odlični seriji, 12 tekem brez poraza smo organizirali največje gostovanje v naši zgodovini v Maribor, kamor smo se odpravili z dvema vlakoma. Klub je po koncu te sezone zapustil Mile Ačimovič, in vse se je začelo sesuvati kot hišica iz kart. Vseeno smo dobro in kvalitetno zastopali naše barve na slovenskih štadionih.

Sezona 2013-2014 smo začeli z optimizmom. Doma smo ob evforiji premagali Žilino in si obetali premierni nastop v tretjem predkrogu lige Evropa. V Žilino se nas je odpravilo več kot 150. Iz pokala smo zaradi prestrašenih igralcev izpadli, sezona se je katastrofalno, z visokimi porazi, začela tudi v prvenstvu. Res lepo darilo ob naši 25. letnici.

Dogajanje ob 25. obletnici ustanovitve naše skupine se je začela že nekaj tednov prej. Ljubljana je bila preplavljena s plakati in nalepkami, par dni prej pa smo osvetlili Ljubljanski grad in Ljubljanico. Na tekmi s Celjem smo razvili eno izmed največjih koreografij v lastni zgodovini, nato pa po tekmi zavrnili drese igralcev. Po tekmi je sledil koncert v Tivoliju… Preostanek sezone je bil katastrofalen na vseh nivojih – tako na igrišču kot tudi na tribunah.

Izet, odjebi!

Na začetku junija 2016 smo Dragonsi uspeli s svojo zahtevo po menjavi klubskega vodstva. Klub je prevzel Milan Mandarić, začele so se pozitivne spremembe in rast kluba – ter rast navijaške skupine na vseh področjih. Ob naših predstavah so nogometaši po dolgih enaindvajsetih letih osvojili prvenstvo, Ljubljana je končno dihala z Olimpijo. Brez dvoma zatrjujemo, da je bila ta sezona v celoti najboljša v naši zgodovini.

Proslavljali smo dvakrat, tako v Velenju, nato pred Namo, ter ob uradnem dvigu pokala na Kongresnem trgu.

Novo sezono smo začeli z evropskimi kvalifikacijami proti Trenčinu in nasprotnika pregazili na vseh področjih – razen na igrišču. Olimpija je izpadla iz kvalifikacij za LP, Dragonsi pa nadaljujemo s postavljanjem navijaških standardov v Sloveniji.

Zgodovina pa se z vsakim dnem piše še naprej. Dolga leta smo na navijaški sceni in nič ne kaže, da bodo nove generacije navijačev odnehale pri spodbujanju igralcev v zelenih dresih in branjenju časti mesta Ljubljane!