Prav je, da se oglasimo tudi mi. Argumenti, zakaj je navijaška skupina Green Dragons proti upravi, so jasno znani. Dejstvo je, da poleg navijaške skupine podobno misli večina ljudi, ki so tako ali drugače povezani z institucijo, ki se imenuje Olimpija. Uprava hoče načrtno uničiti organizirane ljubljanske navijače zgolj zato, ker smo pošteno povedali, da njihovo delo ne vodi nikamor. Sedanje vodstvo NK Olimpija Ljubljana očitno želi ti. popcorn navijače, ki na nogometne tekme niti po naključju ne sodijo. Vsi vemo kakšno je bilo in je še vzdušje npr. na tekmah Interblocka in vseh ostalih klubov v Sloveniji, ki nimajo organiziranih navijačev. Vsi tudi vemo, da smo Dragonsi zelo pomembna plat zgodbe z imenom Olimpija. Če mi ne bi podprli projekta takratnega NK Bežigrad, tega kluba danes ne bi bilo več. Lahko bi naštevali in naštevali, ampak to ni naš namen, saj naša uprava zelo rada poudari, kako si nezasluženo lastimo različne zasluge.

Preidimo k bistvu. Skupina Green Dragons je stara že več kot 20 let. V tem času se je na naši tribuni zvrstilo zares ogromno navijačev Olimpije. Samo v Ljubljani se ta številka giblje okoli 2500, zavedati pa se je potrebno tudi dejstva, da ogromno navijačev Olimpije prihaja tudi iz drugod. Vsi ti ljudje vedo, da je biti navijač Olimpije zelo težko. Če si navijač Olimpije si praktično mazohist. Klub ves čas spremlja negativen prizvok, dolgovi in raznovrstne težave. Spet kasneje klub pade v peto ligo in ko že vsi mislimo, da bo klub končno zrastel v neko zdravo sredino in kasneje tudi ponovno postal največji klub v Sloveniji, nas doleti še večji šok. Vsi navijači Olimpije imamo zagotovo vsaj eno skupno stvar – RAZOČARANJE. Vedno znova smo razočarani, pa naj se piše leto 2000, 2006 ali pa 2010. Ni pomembno. Green Dragonsi smo Olimpijo spremljali že takrat, ko večina današanjih veljakov verjetno še vedela ni, kaj Olimpija sploh je. Žrtvovali smo še zadnje dinarje, tolarje, evre, da smo lahko odšli na tekmo vsem nam ljubega kluba. Dragonsi imamo Olimpijo radi kot svojo mati, nekateri še bolj. Ljudje kot so Izet Rastoder, Franci Zavrl, Luka Velepič ipd. se očitno ne zavedajo občutka, ki ga človek doživi, ko mu je odvzeto nekaj, kar ima najraje. Ne zavedajo se posledic, ki jih lahko imajo dejanja takega človeka. In takih je v teh časih veliko. Vodstvo navijaške skupine Green Dragons nikakor ne more vplivati na množice ljudi, ki ljubijo zeleno in se počutijo ponižane. Zavedati se je potrebno, da je naša uprava ena redkih na svetu, ki lastne navijače skuša čimbolj očrniti in jih stlačiti v ječe! Če bo potrebno, bo marsikdo izmed teh fantov šel tudi v ječo, zato, ker ljubi OLIMPIJO. Ljudje imajo minimalne plače in velikokrat se zgodi, da še zadnje evre zapravijo za material za koreografije, gostovanja, navijaške rekvizite ipd… Odnos uprave do nas navijačev je milo rečeno poniževalen. Ko so naš vlak popolnoma neutemeljeno obrnili, niso bili sposobni sestaviti niti enega sestavka v podporo SVOJIM navijačem. Pa bodite prepričani, da so jim podrobnosti bile še kako dobr znane in jasne. Pred nami so cel čas prikrivali ure in kraje pripravljalnih tekem. Kot, da ne bi hoteli, da kdo podpre igralce. Vojne z navijači (vsaj pravimi) ni dobil še nihče in tudi v našem primeru je ne bo. Če bi ti ljudje, ki vodijo naš klub imeli »toliko jajc«, kot jih kažejo v izjavah za medije, bi na sestanke tudi prišli in ne tja pošiljali ljudi, ki jih ali ne poznamo, ali pa za nastalo situacijo ne nosijo nobene odgovornosti. Ljudje s pravimi karakterji komunicirajo iz oči v oči, ti ljudje tega ne upajo. Ne upajo si priti na tekmo, kaj šele, da bi se dobili na sestanku. Vse to pa z razlogom, ker se dobro zavedajo storjenih dejanj in jih je strah priti na tekmo, kjer bi morda lahko slišali, kaj si o njihovem vodenju kluba mislijo podporniki Olimpije. V vodstvu navijaške skupine Green Dragons obsojamo vsakršno nasilje in vandalizem v povezavi s to zadevo, a hkrati poudarjamo, da imajo ljudje, ki jih vi imate za manj vredne, Olimpijo raje od vsega in so zanjo pripravljeni narediti praktično vse.

Nekaj besed pa velja nameniti tudi tej, tako imenovani, personalizaciji, ki je na zadnji tekmi prizadela severno tribuno. Navijači smo navajeni na personalizacijo vstopa v štadion, saj smo z njo imeli opravka že večkrat. Podatki, ki jih naš klub od navijačev zahteva, pa nikakor niso namenjeni samo varnosti, kot je to ob rizičnih tekmah. Poleg osebnih podatkov so navijači primorani dati tudi številko mobilnega telefona in svoj email naslov. Vse skupaj pomeni, da se ločnica med navijači na severu (Green Dragonsi), navijači “kar tako” in klubom zabriše. Glede na to da med navijači in upravo ni zaupanja in da verodostojnost uprave ne obstaja je jasno, da navijači teh podatkov upravi nikakor ne mislimo zaupati. Besedam o internem marketingu ne verjamemo, zato, ker v našem klubu beseda marketing do predvčerajšnjim še ni obstajala, hkrati pa se upravičeno sprašujemo tudi, kaj je resnični namen uprave. Po našem mnenju gre predvsem za utišanje najbolj kritične publike in za namen pranja možganov o “urejenem” klubu in “organski” rasti s strani uprave, pa čeprav vsi še kako dobro vemo, da gre pri tem le za pesek v oči. Trenutno je pri Olimpiji pač tako, ali slepo slediš ali pa nisi zaželjen.

Da pa ne bo kdo mislil, da lahko le uprava očita navijačem in da navijači nimamo ničesar za očitati, jih sprašujemo naslednjih nekaj vprašanj.

     
1. Obljubljeno je bilo, da bo ta teden razkrita finančna situacija Olimpije na njeni uradni strani. Zakaj iz tega govoričenja ponovno ni nič? Še vedno nas namreč zanima, kateri od podatkov, ki smo jih slišali v zadnjih tednih, je točen. Pol milijona minusa, nula ali pol milijona plusa?

     
2. Opis zgodovine Olimpije na novi spletni strani je napisan skrajno žaljivo tako do kluba samega, kot do njegovih navijačev. Vseh preostalih 95 let dolge zgodovine našega kluba in tudi navijaška skupina Green Dragons nismo niti z eno samo besedo omenjeni na tej strani. Mar se nas in preostale zgodovine Olimpije tako zelo sramujete?

     
3. Direktor zelo veliko govori o evropskih zakonih o navijačih. Če že hočejo neke evropske navijaške standarde, pa mi zahtevamo še finančne! Naj javno objavijo vse prestope ali morebitne posodbene pogodbe in plače igralcev, saj je to povsem normalna praksa v preostali Evropi. Mar ni?

     
4. Naj direktor že enkrat jasno pove koliko denarja gospod Izet Rastoder posoja in s kakšnimi obrestmi seveda, koliko pa ga kot bi moral sponzorira?

     
5. Kje je denar od Petrola, ki je bil namenjen za mladinske selekcije, oziroma za prenovo garderob v ŠRC Triglav?

     
6. Kdaj se bo uprava izjasnila, koliko je bil dejansko vreden Oblakov prestop v Benfico in kdaj bo del denarja zaslužen z njegovim prestopom, za katerega je sam zahteval, da bo namenjen mladinskim selekcijam, končno res investiran?

     
7. Kako to, da ima klub takega obsega in renomeja samo 2 zaposlena v operativi? Kaj se zgodi če oba zbolita? Kdo potem vodi operativo?

     
8. Kako to, da klub, ki nikoli ne dela napak, ampak se samo uči, ni bil sposoben poslati vabila za otvoritveno tekmo v Stožicah 40 najbolj zaslužnim “bivšim” igralcem NK Olimpije, ki so sploh ustvarili to zgodbo in brez katerih danes tega kluba sploh ne bi bilo? Medtem, ko so podarili več kot 2000 vstopnic naključnim gledalcem!?

     
9. Kako to, da gospod Franci Zavrl, ki je v klubu, kot se on rad redno pohvali, že več kot tri leta in ima v lasti največjo oglaševalsko agencijo v Sloveniji, ni uspel v vsem tem času narediti niti enega navijaškega artikla? Mar je tako težko narediti serijo majic z napisom Olimpija, morda serijo šalov, dresov, kapic? Saj bi vendar klub od tega imel profit!

     
10. Zakaj nihče v vodstvu kluba ne omenja mladinske selekcije, se mar tudi njih sramujejo, ali pa se samo ne zavedajo pod kakšnimi katastrofalnimi pogoji oni trenirajo? Navsezadnje gre za naše otroke, ki bodo nekega dne nosilci imena Olimpija!

Če pa se slučajno še najde kdo, ki morda le verjame v trenutno upravo, pa velja razkriti še eno zanimivost. Sam direktor Velepič je nedolgo tega pojamral vidnejšemu članu naše skupine, da pri prosjačenju za sponzorska sredstva na podjetjih praviloma naleti na gluha ušesa. Nekateri seveda nimajo, ni pa jih malo takih, ki bi bili pripravljeni dati, če ne bi imeli slabih poslovnih izkušenj s člani IO, govora je seveda o Čuku, Rastoderju in Zavrlu, še iz časov preden so ti zaorali po našem klubu. Gre  dejstvu, da Olimpija praktično nima ti. malih sponzorjev, še vedno pripisovati nezanimanju ljubljanskega podjetništva?

     
Da pa se za konec dotaknemo še zloglasnega piva … Dragonsi piva nismo prodajali, ampak smo pa zanj pobirali prostovoljne prispevke. Tega nam ne bi bilo treba, če bi naš “zdrav” klub uspel organizirati prodajo hrane in pijače na tekmah!

     
V interesu nam je, da Olimpija postane stabilen, zdrav klub s poštenim in sposobnim vodstvom, kar sedanje ni. Če bo to v peti ligi, bo pa v peti ligi. Le, da bo klub temeljil na zdravih in trdnih temeljih.

SREČNO OLIMPIJA!
Green Dragons 1988, Ultras Olimpija Ljubljana

V sklopu clubbing vikenda v Parizu, smo se nekateri člani naše skupine udeležili tudi prvenstvene tekme medPSGjem in Lyonom. Ker je bil Park princev že nekaj časa razprodan smo, kljub uvodnim težavam uspeli najti prijaznega gospoda, ki nam je bil pripravljen prodati par dragocenih lističev.

Stadion je bil razen dela sektorja namenjenega gostujočim navijačem nabito poln. Pred začetkom tekme je tribunoAuetuil prekrila koregrafija, ki sta jo organizirali največji navijaški skupini s te tribune Supras in Letuce falco. Da, prav ste ugotovili. PSG nima ene ampak okoli deset navijaških skupin. Naštejmo le še nekaj bolj opaznih poleg omenjenih dveh, Brigate Paris, Authentiks, Puissance, Kriek, Titifosi, Karsud (to je bolj ekipa kot pa navijaška skupina, prioriteta jim je predvsem tretji polčas), ne smemo pa pozabit tudi na huligane iz tribune Boulogne, ki imajo na tej tribuni glavno besedo pa tudi na splošno se slabo piše skupinam iz Parka Princev, ki jim stopijo na pot.

V zadnjem času sta ugasnili dve navijaški skupini, ki sta imeli pomembno vlogo na Parku princev. Tigris Mystic so razpadli potem, ko so si prišli navzkriž s huligani iz Boulogna, ki so tigre( sestavljeni so bili večinoma iz priseljencev) nekajkrat dobro nabutali, tako da revežem ni preostalo nič drugega kot da navijaško skupino razpustijo. Druga skupina pa so Boulogne boysi, ki jih je ukinila notranja ministrica potem, ko so na finalu pokala lani izobesili parolo, ki je žalila prebivalce s severa Francije, če se ne motim so jih zmerjali s pedofili in homoseksualci.

Na nasprotni strani je tribuno Boulogne , prekrila zastava, kateri je sledila bakljada. Moram pa reči, da je tribuna v ultra smislu precej padla z omenjeno ukinitvijo Boulogne boysov.  Med samo tekmo je sledilo evforično navijanje. Navijanje si porazdelijo tako, da ena od pomembnejših skupin na Tribuni začne prepevati in kmalu se ji pridružijo tudi ostale na momente pa  navijata obe tribuni Auteuil in Boulogne skupaj npr. Allez Paris (gremo Pariz up.u.).

Samo vzdušje na stadionu bi ocenil kot vrhunsko, zelo pozitivno se mi je zdelo to, da tudi ljudje nastanjeni ob obeh navijaških tribunah stojijo in se na trenutke pridružijo navijanju.  Vseskozi se tudi prižigajo bakle, malo nenavadno za naše razmere pa je to, da varnostnik prihitijo do požigalca mu vzamejo baklo in jo odnesejo iz stadiona s samim povzročiteljem tega zločinskega dejanja pa se ne zgodi nič, ne vem morda ga potem kaznujejo na podlagi videoposnetka. Letuce Falco in Karsud sta izobesili tudi paroli za pred dvema letoma preminulim navijačem PSGja Julienom. Gostje so imeli na začetku tekme zastavo za prekrivanje, po izključitvi enega od njihovih igralcev pa so poizkušali odstraniti zaščitno mrežo, ki jih je ločevala od pariških navijačev (slikica spodaj). Tako so si skočili v lase z varnostniki na stadionu, vse skupaj pa se je končalo brez hujših posledic. Tekma se je končala z zmago PSG-ja in raja je zmago navdušeno pozdravila.

Pred odhodom domov smo se udeležili tudi spominskega shoda za preminulega člana Boulogne boysov Juliena, od smrti katerega je  točno na tisti dan 23.11. minilo natanko 2 leti. Po tekmi pokala UEFA je slednjega namreč ustrelil policist v civilu po tem, ko je skušal obvarovati navijača Hapoela iz Tel Aviva pred napadom skupine v kateri je bil tudi nesrečni Julien. Omenjena zadeva ni nikoli dobila sodnega epiloga, tako da policist nikoli ni odgovarjal za svoje dejanje. Shoda se je udeležilo okrog 400 ljudi.  Kako razdeljene so navijaške skupine v Parizu pokaže že to, da so se spominskega shoda udeležile le skupine, ki so povezane s tribuno Boulogne, katera velja za bolj desničarsko usmejeno. Sam shod je potekal od stadiona pa do mesta,  kjer je bil Julien ubit. Sam shod je potekal v popolni tišini, le na koncu sta zbrano množico nagovorila vodja Boulogne boysov in pa pokojnikova mama. Po tem je ob glasnem vzklikanju Julien, Julien zagorelo nekaj deset bakel. Kljub veliki prisotnosti policije so bili ti vseskozi na primerni razdalji, tako da množice niso pretirano vznemirjali in se je po koncu shoda le ta mirno razšla.

No pa začnimo. Od moderatorja spletne strani sem dobil nalogo, da opišem eno tekmo iz bogate zgodovine navijaške skupine Green Dragons. Na začetku sem bil malo skeptičen, katero tekmo izbrati, a sem se hitro odločil. Malo sem pobrskal po mojih spominih in čeprav so leta, pa tudi kakšno pivo preveč naredili svoje, se (vsaj zame) najbolj odštekanega navijaškega tedna v zgodovini navijaške skupine Green Dragons, spominjam kar precej dobro…

To je teden, v katerem smo Dragonsi prepotovali pol Evrope, pri spremljanju svetega kluba NK Olimpija. Ali bolje rečeno, pot je potekala nekako takole: Ljubljana – Barcelona – Ljubljana – Maribor (ups, Štore) – Ljubljana. Se vam že kaj svita, s katere tekme bo reportaža? Seveda, tekma Espanyol – Olimpija. Tole je bilo vsaj zame top evropsko gostovanje (pa čeprav jih imam za sabo kar precej)  Dragonsov. Vsake oči imajo svojega malarja, ampak vsaj zame, je bilo tole najboljše gostovanje, ki sem se ga udeležil. Par let kasneje, bi najbrž številka ena postal Liverpool, ampak pustimo stare rane ob strani – verjamem, da vsi veste kako se je končalo.

Torej, da se osredotočim na tekmo z Espanyolom.  Prvo kolo pokala UEFA. Prva tekma v Ljubljani, zmaga 2 – 1 za Olimpijo. Nora tekma, noro vzdušje, Dragonsi v najboljši izvedbi. Seveda je po tekmi doma, sledila povratna tekma v Barceloni. Tja pa smo se odpravili tudi Dragonsi.

Bilo je nekje sredi avgusta (ne me držat za besedo). Tekma se je igrala v četrtek, kar je pomenilo, da je bilo potrebno na tako dolgo pot kreniti že dan prej, torej v sredo. Zbralo se je za en bus dogodivščin željnih Dragonsov.

Zbor v sredo zgodaj popoldan, na standardnem mestu (najbrž zaradi bližine Horsa in Žoge hehe) – torej Tivoli. Na pot smo krenili s standardno zamudo kakšnih dveh urc. Prevoznik kdo drug kot legendarni Beno. Naš cilj Barcelona. To pa je za vožnjo, ki normalno traja kakšnih 20 ur, pomenilo kar kakšnih par urc zraven, seveda če potujete v režiji Dragons Tours. Prva postaja – počivališče Lom, kjer sledi standardni postanek (prvi izmed mnogih na tem gostovanju).

Nekako se privlečemo do slovensko – italijanske meje. Čez slovensko stran brez problemov, na italijanski pa se ustavi. Ker Dragonsi (jebi ga), že na daleč ne zgledamo normalni, so vrli špagetarski policaji hitro sešteli, da 1+1=3 (hehe). In začel se je, kakšni dve uri dolg nepričakovan postanek. Vsi smo morali z busa, nato so vsakega od nas osebno pregledali, prav tako prtljago. Sledil je podroben pregled busa (kdor je bil na gostovanju v Zagrebu na prijateljski tekmi z Dinamom si lahko predstavlja kako približno je vse izgledalo). Zagodel nam je (vsaj nekaterim hehe) miličniški Lassie. Izvohal je namreč nekaj nedovoljenih gramčkov zelenja, ki so ga nekateri člani vzeli sabo, za popestritev poti. Sledilo je par smešnih minut, ko je miličnik izbral nekaj najbolj sumljivih primerkov z busa. Ti so mu morali slediti v prostore carine. Za njih so nato sledile mučne minute podrobnega osebnega pregleda (rokavičke…get the point?, hehe), za vse ostale pa  malo šale na njihov račun, ter seveda malo sočustvovanja do trpečih članov.

Vmes med vso zabavo na meji, se mimo pripelje limuzina najvišjega cenovnega razreda z ljubljanskimi tablicami. Ko vidi nas Dragonse, že kar malo nestrpne, tam na tuji zemlji se ustavi. Nekako je ugotovil kdo smo, ter kam smo namenjeni. Tip malo »popriča« z nami, nam zaželi dobro tekmo, ter vodji stisne v roko 100 mark (nemških seveda), da naj si malo pogasimo žejna grla (vsaka čast mojstru). No o teh markah bom v nadaljevanju še pisal. Naj povem samo, da so nam prišle zelo prav.

Po dveh mučnih urah na meji, pot veselo nadaljujemo po neskončnih špagetarskih avtocestah, kjer si pot krajšamo z neštetimi postanki na benzah. Tam seveda obnavljamo zaloge popite kapljice. Pa še kaj drugega se seveda počne, ampak naj to ostane skrito očem širše publike. Malo cenzure hehe. Sicer pa, kdor je bil kadarkoli na kakšnem domačem ali evropskem gostovanju v režiji Dragonsov, si tako lahko predstavlja kako pa kaj. Za ostale lulike pa:ko vas jebe!

Pot mineva, dan se prevesi v noč, razpoloženje pa se samo dviguje. Za ene bolj, za druge manj. Eni omagajo prej, drugi kasneje. V jutro se zapeljemo nekje na Azurni obali in nadaljujemo pot proti našemu cilju. Z obnovljenimi zalogami tekoče hrane, startamo v nov naporen dan.

Zajebancija na busu se nadaljuje, razpoloženje se dviga iz ure v uro. Tako po prevoženih ohoho kilometrih, popitih ohoho litrih raznoraznih zvarkov in mešanic, skajenih ohoho…, ter okoli 24 urah vožnje prispemo v Barco. Sicer z zamudo (jebemti špagetarske miličnike, malo pa se moramo za zamudo zahvalit tudi samim sebi-pač klasične Dragons zamude, jebi ga) a dobro razpoloženi.

Avtobus nas odloži na hribčku Montjuic nad Barcelono. Na tem hribu leži olimpijski kompleks (OI 1992), z Olimpijskim stadionom (našo končno destinacijo). Stadion je domovanje nogometnega kluba Espanyol.
Na hitro smo se pobrali z busa in se podali novim dogodivščinam naproti. Če bi hotel napisati, kaj vse se je dogajalo na našem potepu po mestu, bi moral napisati posebno reportažo (kar daj, op. u.). Torej mesto samo ponuja nešteto možnosti. Kaj vse smo/so izkoristili posamezni člani navijaške skupine Green Dragons, pa vemo samo mi sami.

Napisal bom samo par iztočnic, vi pa si sami predstavljajte kaj se je dogajalo (naj vam bo to motivacija, da še v večjem številu hodite na fuzbal, da spravimo to našo Olimpijo čim prej v 1.ligo in počasi tudi v Evropo, kjer sledijo nova evro – gostovanja. Kaj pravite na to?)

Barcelona = La Rambla; muzej seksa; »živi kipi«; cigani; nešteto Paki/Turkish trgovinic, kjer dobiš vse, kar ti srce poželi; sangrija; pivo; hašiš; Nou Camp; kurbe; paela; kebabči; tekila; kip Kolumba; olimpijski kompleks; Španke; španska muha hehe; …skratka Barca je mesto ki nikoli ne spi…

Pa da se vrnemo nazaj k Olimpiji in Dragonsom. Sam sem s še nekaj Dragonsi dodobra okusil predvsem kulinarične dobrote (jebat ga, ostale stvari smo obdelal/oddelal na prejšnjih gostovanjih), ki jih ponuja mesto. Posledica je bila, da smo se natovorjeni z ogromnimi količinami sangrije, komaj privlekli nazaj na preklet hrib. Če nismo neštetokrat prekleli pot, ki se je vila v neskončno ovinkih. Vmes smo parkrat sekali po bližnjici čez grmovje. Da pa je bila mera polna, je vmes začelo kar precej deževati.

Tako smo se po mukotrpni poti, ob dogovorjeni uri znašli pri busu. Kefo nam je razdelil karte, hitro še baklo v žep in smo šli proti stadionu. Dež je vse bolj lil in že pred tekmo smo bili precej mokri.

Seveda je bilo razpoloženje odlično, navijanje je odmevalo že pred stadionom. Po standardnem varnostnem pregledu (seveda smo bakle vseeno brez problema prešvercal), smo prišli na našo tribuno. Bila je za golom, in čisto pri vrhu ter zelo strma. Tekma se je začela, mi smo navijal kot nori, dež pa je neusmiljeno dobesedno lil na stadion. Mislim, da je odveč podatek, da smo bili vsi Dragonsi goli od pasu navzgor. Tekma se ni odvijala po naših željah, saj je Olimpija že v prvem polčasu zaostajala z 2:0. Nas seveda to ni motilo, da ne bi navijali kot nori. Mislim, da se je večina gledalcev, pa tudi navijačev Espanyola (kaki ultrasi so to, če jih zmoti manjša plohica, hehe) poskrila pod spodnjo tribuno, pod streho. V središču dogajanja smo ostali le nogometaši ter vse bolj tudi Dragonsi. Folk se je samo čudil, kako lahko v takšnem vremenu (mislim da se je utrgal oblak, pihalo je tud za popizdit) navijamo kot zmešani. Halo? Za sveti klub vse. Mentalita Ultras. No tele domači ultrasi so milo rečeno en k…., vsaj na nas takrat niso pustili nekega hudega vtisa. Zanimiv je dogodek, ki se je zgodil med polčasom. Pod našo tribuno je prišel eden od domačih ultrasov, z željo da menja šal. Zgleda, da smo Dragonsi naredili odličen vtis na njih. Model je bil navdušen, čeprav je dobil v zameno za svoj šal (eno modro – belo skropucalo, z nekim ptičem), na pol zažgan Dragons šal. Najbrž še danes drka Dragonse in na našo takratno navijaško predstavo na stadionu. No prvi polčas smo oddelali z odliko, kljub neugodnemu rezultatu. Bili pa smo popolnoma premočeni, zato je padla ideja, da se drugi polčas odnavija v samih boksarcah (itak so bla vsa oblačila premočena). Zakaj ideja ni bila izpeljana do konca, se ne spomnim točno, ampak najbrž je bilo vse skupaj malce prehudo, za šokirane španske varnostnike in policajčke.

Začel se je drugi polčas, deževalo, ma kaj deževalo, dobesedno je lilo kot iz škafa. Če vam kaj pomaga pri predstavi, naj vam povem, da je bila moja bakla totalno premočena in je po vsaj petminutnem poskušanju (tudi z vžigalnikom) nisem mogel prižgati. No po eni strani dobro, saj je prišla še kako prav (a.c.a.b.), na našem naslednjem gostovanju v Maribor – ups v Štore.

Igrišče je bilo dobesedno zalito z vodo, igralo se je vaterpolo, ne nogomet. Delegat (mamicu mu), bi moral prekinit tekmo, saj pogoji nikakor niso bili regularni. To pa ni ustavilo nas Dragonsev, da ne bi dajali svojega maksimuma. Do konca tekme smo ob huronskem navijanju spremljali vaterpolo, prekinitve in s tem odrešitve(uvrstitev v naslednji krog tekmovanja) za Olimpijo nismo dočakali. Smo pa dočakali »pet minut slave« v medijih. Vsi so bili navdušeni nad našo spektakularno predstavo, v še bolj spektakularnih pogojih. Takrat se je posnetek našega navijanja vrtel na Evrosportu, na CNN kot »play of the day«,…Malce samohvale ne škodi hehe.

Po tekmi je sledila hitra »streznitev«, saj smo premočeni in premraženi dobesedno do kosti, samo še čakali, da pridemo do toplega busa. Ker nihče ni imel skoraj nič sabo za preobleči (kdo bo pa pričakoval »vesoljni potop«, če gre na gostovanje v Barcelono), smo bili primorani improvizirati. Prav so prišle zaveze, zastave…večina pa nas je popadala na sedeže v samih boksaricah. Kaj se je dogajalo v naslednjih urah ne vem, sem se pa zbudil čisto suh (najbrž je Beno upalil gretje na ful hehe) v sončno jutro nekje sredi neskončnih italijanskih avtocest. Tudi oblačila so bila povečini že suha. Spet so sledili številni postanki na »pumpah« in na eni teh nas je Kefo počastil z obilnim zajtrkom, saj je res pokupil pol benze, da nas je nahranil – sponzor pa model, ki nas je presenetil s 100 markami na poti na tekmo. Hvala obema za takratno potezo – »move of the trip« hehe.

Tako smo se počasi »lagano sportski« bližali Sloveniji, polni vtisov, neverjetnih dogodivščin. Nevedeč, da nas čez par dni čaka novo, mogoče še bolj odštekano gostovanje v Maribor – ups Štore.

No o tem pa kdaj drugič, če vam bo seveda tale esej vsaj malo všeč.

P.s.: Pa še enkrat vsi na fuzbal, saj čez sezono in pol lahko vse skupaj ponovimo…