No pa začnimo. Od moderatorja spletne strani sem dobil nalogo, da opišem eno tekmo iz bogate zgodovine navijaške skupine Green Dragons. Na začetku sem bil malo skeptičen, katero tekmo izbrati, a sem se hitro odločil. Malo sem pobrskal po mojih spominih in čeprav so leta, pa tudi kakšno pivo preveč naredili svoje, se (vsaj zame) najbolj odštekanega navijaškega tedna v zgodovini navijaške skupine Green Dragons, spominjam kar precej dobro…

To je teden, v katerem smo Dragonsi prepotovali pol Evrope, pri spremljanju svetega kluba NK Olimpija. Ali bolje rečeno, pot je potekala nekako takole: Ljubljana – Barcelona – Ljubljana – Maribor (ups, Štore) – Ljubljana. Se vam že kaj svita, s katere tekme bo reportaža? Seveda, tekma Espanyol – Olimpija. Tole je bilo vsaj zame top evropsko gostovanje (pa čeprav jih imam za sabo kar precej)  Dragonsov. Vsake oči imajo svojega malarja, ampak vsaj zame, je bilo tole najboljše gostovanje, ki sem se ga udeležil. Par let kasneje, bi najbrž številka ena postal Liverpool, ampak pustimo stare rane ob strani – verjamem, da vsi veste kako se je končalo.

Torej, da se osredotočim na tekmo z Espanyolom.  Prvo kolo pokala UEFA. Prva tekma v Ljubljani, zmaga 2 – 1 za Olimpijo. Nora tekma, noro vzdušje, Dragonsi v najboljši izvedbi. Seveda je po tekmi doma, sledila povratna tekma v Barceloni. Tja pa smo se odpravili tudi Dragonsi.

Bilo je nekje sredi avgusta (ne me držat za besedo). Tekma se je igrala v četrtek, kar je pomenilo, da je bilo potrebno na tako dolgo pot kreniti že dan prej, torej v sredo. Zbralo se je za en bus dogodivščin željnih Dragonsov.

Zbor v sredo zgodaj popoldan, na standardnem mestu (najbrž zaradi bližine Horsa in Žoge hehe) – torej Tivoli. Na pot smo krenili s standardno zamudo kakšnih dveh urc. Prevoznik kdo drug kot legendarni Beno. Naš cilj Barcelona. To pa je za vožnjo, ki normalno traja kakšnih 20 ur, pomenilo kar kakšnih par urc zraven, seveda če potujete v režiji Dragons Tours. Prva postaja – počivališče Lom, kjer sledi standardni postanek (prvi izmed mnogih na tem gostovanju).

Nekako se privlečemo do slovensko – italijanske meje. Čez slovensko stran brez problemov, na italijanski pa se ustavi. Ker Dragonsi (jebi ga), že na daleč ne zgledamo normalni, so vrli špagetarski policaji hitro sešteli, da 1+1=3 (hehe). In začel se je, kakšni dve uri dolg nepričakovan postanek. Vsi smo morali z busa, nato so vsakega od nas osebno pregledali, prav tako prtljago. Sledil je podroben pregled busa (kdor je bil na gostovanju v Zagrebu na prijateljski tekmi z Dinamom si lahko predstavlja kako približno je vse izgledalo). Zagodel nam je (vsaj nekaterim hehe) miličniški Lassie. Izvohal je namreč nekaj nedovoljenih gramčkov zelenja, ki so ga nekateri člani vzeli sabo, za popestritev poti. Sledilo je par smešnih minut, ko je miličnik izbral nekaj najbolj sumljivih primerkov z busa. Ti so mu morali slediti v prostore carine. Za njih so nato sledile mučne minute podrobnega osebnega pregleda (rokavičke…get the point?, hehe), za vse ostale pa  malo šale na njihov račun, ter seveda malo sočustvovanja do trpečih članov.

Vmes med vso zabavo na meji, se mimo pripelje limuzina najvišjega cenovnega razreda z ljubljanskimi tablicami. Ko vidi nas Dragonse, že kar malo nestrpne, tam na tuji zemlji se ustavi. Nekako je ugotovil kdo smo, ter kam smo namenjeni. Tip malo »popriča« z nami, nam zaželi dobro tekmo, ter vodji stisne v roko 100 mark (nemških seveda), da naj si malo pogasimo žejna grla (vsaka čast mojstru). No o teh markah bom v nadaljevanju še pisal. Naj povem samo, da so nam prišle zelo prav.

Po dveh mučnih urah na meji, pot veselo nadaljujemo po neskončnih špagetarskih avtocestah, kjer si pot krajšamo z neštetimi postanki na benzah. Tam seveda obnavljamo zaloge popite kapljice. Pa še kaj drugega se seveda počne, ampak naj to ostane skrito očem širše publike. Malo cenzure hehe. Sicer pa, kdor je bil kadarkoli na kakšnem domačem ali evropskem gostovanju v režiji Dragonsov, si tako lahko predstavlja kako pa kaj. Za ostale lulike pa:ko vas jebe!

Pot mineva, dan se prevesi v noč, razpoloženje pa se samo dviguje. Za ene bolj, za druge manj. Eni omagajo prej, drugi kasneje. V jutro se zapeljemo nekje na Azurni obali in nadaljujemo pot proti našemu cilju. Z obnovljenimi zalogami tekoče hrane, startamo v nov naporen dan.

Zajebancija na busu se nadaljuje, razpoloženje se dviga iz ure v uro. Tako po prevoženih ohoho kilometrih, popitih ohoho litrih raznoraznih zvarkov in mešanic, skajenih ohoho…, ter okoli 24 urah vožnje prispemo v Barco. Sicer z zamudo (jebemti špagetarske miličnike, malo pa se moramo za zamudo zahvalit tudi samim sebi-pač klasične Dragons zamude, jebi ga) a dobro razpoloženi.

Avtobus nas odloži na hribčku Montjuic nad Barcelono. Na tem hribu leži olimpijski kompleks (OI 1992), z Olimpijskim stadionom (našo končno destinacijo). Stadion je domovanje nogometnega kluba Espanyol.
Na hitro smo se pobrali z busa in se podali novim dogodivščinam naproti. Če bi hotel napisati, kaj vse se je dogajalo na našem potepu po mestu, bi moral napisati posebno reportažo (kar daj, op. u.). Torej mesto samo ponuja nešteto možnosti. Kaj vse smo/so izkoristili posamezni člani navijaške skupine Green Dragons, pa vemo samo mi sami.

Napisal bom samo par iztočnic, vi pa si sami predstavljajte kaj se je dogajalo (naj vam bo to motivacija, da še v večjem številu hodite na fuzbal, da spravimo to našo Olimpijo čim prej v 1.ligo in počasi tudi v Evropo, kjer sledijo nova evro – gostovanja. Kaj pravite na to?)

Barcelona = La Rambla; muzej seksa; »živi kipi«; cigani; nešteto Paki/Turkish trgovinic, kjer dobiš vse, kar ti srce poželi; sangrija; pivo; hašiš; Nou Camp; kurbe; paela; kebabči; tekila; kip Kolumba; olimpijski kompleks; Španke; španska muha hehe; …skratka Barca je mesto ki nikoli ne spi…

Pa da se vrnemo nazaj k Olimpiji in Dragonsom. Sam sem s še nekaj Dragonsi dodobra okusil predvsem kulinarične dobrote (jebat ga, ostale stvari smo obdelal/oddelal na prejšnjih gostovanjih), ki jih ponuja mesto. Posledica je bila, da smo se natovorjeni z ogromnimi količinami sangrije, komaj privlekli nazaj na preklet hrib. Če nismo neštetokrat prekleli pot, ki se je vila v neskončno ovinkih. Vmes smo parkrat sekali po bližnjici čez grmovje. Da pa je bila mera polna, je vmes začelo kar precej deževati.

Tako smo se po mukotrpni poti, ob dogovorjeni uri znašli pri busu. Kefo nam je razdelil karte, hitro še baklo v žep in smo šli proti stadionu. Dež je vse bolj lil in že pred tekmo smo bili precej mokri.

Seveda je bilo razpoloženje odlično, navijanje je odmevalo že pred stadionom. Po standardnem varnostnem pregledu (seveda smo bakle vseeno brez problema prešvercal), smo prišli na našo tribuno. Bila je za golom, in čisto pri vrhu ter zelo strma. Tekma se je začela, mi smo navijal kot nori, dež pa je neusmiljeno dobesedno lil na stadion. Mislim, da je odveč podatek, da smo bili vsi Dragonsi goli od pasu navzgor. Tekma se ni odvijala po naših željah, saj je Olimpija že v prvem polčasu zaostajala z 2:0. Nas seveda to ni motilo, da ne bi navijali kot nori. Mislim, da se je večina gledalcev, pa tudi navijačev Espanyola (kaki ultrasi so to, če jih zmoti manjša plohica, hehe) poskrila pod spodnjo tribuno, pod streho. V središču dogajanja smo ostali le nogometaši ter vse bolj tudi Dragonsi. Folk se je samo čudil, kako lahko v takšnem vremenu (mislim da se je utrgal oblak, pihalo je tud za popizdit) navijamo kot zmešani. Halo? Za sveti klub vse. Mentalita Ultras. No tele domači ultrasi so milo rečeno en k…., vsaj na nas takrat niso pustili nekega hudega vtisa. Zanimiv je dogodek, ki se je zgodil med polčasom. Pod našo tribuno je prišel eden od domačih ultrasov, z željo da menja šal. Zgleda, da smo Dragonsi naredili odličen vtis na njih. Model je bil navdušen, čeprav je dobil v zameno za svoj šal (eno modro – belo skropucalo, z nekim ptičem), na pol zažgan Dragons šal. Najbrž še danes drka Dragonse in na našo takratno navijaško predstavo na stadionu. No prvi polčas smo oddelali z odliko, kljub neugodnemu rezultatu. Bili pa smo popolnoma premočeni, zato je padla ideja, da se drugi polčas odnavija v samih boksarcah (itak so bla vsa oblačila premočena). Zakaj ideja ni bila izpeljana do konca, se ne spomnim točno, ampak najbrž je bilo vse skupaj malce prehudo, za šokirane španske varnostnike in policajčke.

Začel se je drugi polčas, deževalo, ma kaj deževalo, dobesedno je lilo kot iz škafa. Če vam kaj pomaga pri predstavi, naj vam povem, da je bila moja bakla totalno premočena in je po vsaj petminutnem poskušanju (tudi z vžigalnikom) nisem mogel prižgati. No po eni strani dobro, saj je prišla še kako prav (a.c.a.b.), na našem naslednjem gostovanju v Maribor – ups v Štore.

Igrišče je bilo dobesedno zalito z vodo, igralo se je vaterpolo, ne nogomet. Delegat (mamicu mu), bi moral prekinit tekmo, saj pogoji nikakor niso bili regularni. To pa ni ustavilo nas Dragonsev, da ne bi dajali svojega maksimuma. Do konca tekme smo ob huronskem navijanju spremljali vaterpolo, prekinitve in s tem odrešitve(uvrstitev v naslednji krog tekmovanja) za Olimpijo nismo dočakali. Smo pa dočakali »pet minut slave« v medijih. Vsi so bili navdušeni nad našo spektakularno predstavo, v še bolj spektakularnih pogojih. Takrat se je posnetek našega navijanja vrtel na Evrosportu, na CNN kot »play of the day«,…Malce samohvale ne škodi hehe.

Po tekmi je sledila hitra »streznitev«, saj smo premočeni in premraženi dobesedno do kosti, samo še čakali, da pridemo do toplega busa. Ker nihče ni imel skoraj nič sabo za preobleči (kdo bo pa pričakoval »vesoljni potop«, če gre na gostovanje v Barcelono), smo bili primorani improvizirati. Prav so prišle zaveze, zastave…večina pa nas je popadala na sedeže v samih boksaricah. Kaj se je dogajalo v naslednjih urah ne vem, sem se pa zbudil čisto suh (najbrž je Beno upalil gretje na ful hehe) v sončno jutro nekje sredi neskončnih italijanskih avtocest. Tudi oblačila so bila povečini že suha. Spet so sledili številni postanki na »pumpah« in na eni teh nas je Kefo počastil z obilnim zajtrkom, saj je res pokupil pol benze, da nas je nahranil – sponzor pa model, ki nas je presenetil s 100 markami na poti na tekmo. Hvala obema za takratno potezo – »move of the trip« hehe.

Tako smo se počasi »lagano sportski« bližali Sloveniji, polni vtisov, neverjetnih dogodivščin. Nevedeč, da nas čez par dni čaka novo, mogoče še bolj odštekano gostovanje v Maribor – ups Štore.

No o tem pa kdaj drugič, če vam bo seveda tale esej vsaj malo všeč.

P.s.: Pa še enkrat vsi na fuzbal, saj čez sezono in pol lahko vse skupaj ponovimo…